FOR SALE, TEREN NA PRODAJU.....v tem trenutku me prešinejo te besede, ko se spomnim na prvomajske počitnice letos, ki sem jih preživel v Črni Gori z družino.
No pa lepo po vrsti....
Vse skupaj se je začelo v soboto 27.04 ob 22h zvečer. Spakirani in "napaljeni" v izogib gneči na mejnem prehodu, kjer je policija grozila s kolonami zaradi stavke, krenemo z službenim Megan-om od doma. Po 100m ugotovim, da ne dela desna luč...štala...menjava luči na Megan-u je bojda pravo doživetje, ki zahteva ogromno spretnosti. Seveda mi ni padlo na pamet odkrivati toplo vodo ob takšni uri zato sem ves penast zaukazal vrnitev in odpoved našega izleta...v soboto na Renault-u ne delajo, prav tako ne v nedeljo...v ponedeljek pa se mi več ne ljubi nikamor. Dva čika in spomnim se prijatelja Ernesta-mehanika...nekaj besed in že smo na poti k njemu domov. Tudi sam ni še nikoli menjaval žarnice na tem francoskem pol-izdelku zato smo....no ob 1h zjutraj smo krenili proti Črni Gori z delujočo lučjo.
Poti nima smisla opisovati...vleče se kot šmrkelj in še bolj...
Po vseh postankih, počitkih, kavah itd. nekeko le priromamo do te deželice....počasi sem se že odvadil socialističnih procedur na meji...potni listi, prometno, vozniško...piz** kot, da vstopamo v bogato deželo kot begunci. Ok..ne bomo se sekirali..počitnice so tukaj in mi bomo uživali. Smer Kolašin...SV države proti Srbiji...mestece med gorami ob reki Tari...kako "romantično" se sliši. Okrog 17h popoldan le priromamo po cestah iz bivše SFRJ in tistimi ("starejša" generacija se bo spomnila) oluščenimi rumenimi "zaščitnimi" ograjami ob cesti...pocinkane so za neke druge čase do željene destinacije.
Preko Booking-a sem rezerviral lep apartma s pogledom na Taro...ves v lesu...domače. No vsaj to je ratalo.
Razpakiranje, tuširanje in takoj v prvo domačo birtijo...mešano sa roštilja, šopska, kajmak, Nikšićko....fuck..skoraj sem crknil od hrane...pa komaj smo začeli. Po kavici na telefon in prikličem tipa s katerim se dogovorim za rento štiriciklov za v ponedeljek. Dogovorjeno.
Še eno Nikšičko in spavanac.
"vozilo"
Ta ni dosti boljši...
Morda pride prav...
..dobri stari časi...
..nekateri so na slabšem...ali pa ne....
Apartma ni slab...sploh po celodnevni vožnji...
Dan 2.
Ta dan se nekako odločimo, da krenemo po kanjonu Tare proti Durmitorju in Žabljaku...najvišje ležečemu "mestu" v nekdanji SFRJ. Dolina Tare je seveda prečudovita...reka sicer v tem času ni značilne turkizno zelene barve...snežnica iz planin pač naredi svoje. Je pa okolica čudovita...sicer pa za tiste, ki še niste bili tam...Črna Gora je predvsem gorata državica z mnogimi kanjoni, rekami, slapovi itd. Avtoceste tam ni...in bi tudi bila nesmiselna. Sicer pa je to dežela z cca. 700.000 prebivalci in glavnim mestom Podgorico..nekoč Titogradom. Osebno bi jo opisal nekako takole...vzamete stanje v Sloveniji pred cca. 30 letimi (85%), dodate cca. 10% povprečja (Slovenija pred 15-imi leti) in 5% neizmernega bogastva, kot si ga v Sloveniji težko predstavljate. Vse skupaj dobro premešate in vržete v to državico. 4,5% bogastva pade ob obalo, 0,5% bogastva se porazgubi v kakšnem kolikor-toliko "mondenem" smučarskem centru...ostalo pa je razroseno po vsej državi. Povprečna plača diplomiranega fizioterapevta je 350 EUR-ov, ostalo se giblje okrog 250-300 EUR-ov...cene pa v odročnih krajih cca 20% nižje kot pri nas...ob obali pa dražje.
No pa gremo dalje ob Tari...kanjon kot rečeno prečudovit, cesta sicer solidna a polna neočiščenega kamenja in skal...slalom obvezen. Obiščemo še "monastir" iz leta 1.500 in še nek drobiž. Prijazno nam razkažejo notranjost (ženski samostan) in nam zaželijo vse lepo. Kar je potrebno povedati je to, da je Črna Gora predvsem dežela prijaznih in gostoljubnih ljudi...ampak to nekako že poznamo iz bivše Juge.
Med potjo naletimo še na znani most iz partizanskega filma "Most", ki se raprostira čez kanjon reke Tare.
Nadaljujemo proti Durmitorju....sam Durmitor je nacionalni park..lep in kljub "revščini" lepo urejen....z mnogimi jezeri, planotami in osrednjim mestom Žabljakom, ki pa je od mojega zadnjega obiska pred 27 leti dobil mnogo bolj mondeno podobo. Kljub vsemu so dokaj uspešno uspeli zadržati pridih avtevtičnosti. Sprehod do jezera, kjer smo kot prvi letos celo dobili čoln s katerim smo malce zaveslali, nato pa spet kulinarično "mučenje"...polnjena pleskavica, kajmak, kačamak...Nikšićko....
No kot pravi avanturisti smo ob vrnitvi proti Kolašinu poiskali bližnjico, ki so nam jo prijazno ODsvetovali...ampak...mah kaj naj vam razlagam...če imaš iskanje pizdarij v krvi je pač tako....
Slike bodo povedale več...je pa bilo zanimivo in nam ni žal za izbiro poti...ludi Slovenci.
Slapovi povsod ob poti..
Familija...
...cesta je v glavnem takšna....
..klasika..
...monastir iz leta 1.500 i kusur...
Most...oglejte si film kdor ga še ni....(Yul Briner in klasična Jugo zasedba, Samarđič, Živojinovič.....)
...0,5%...
Durmitor...
...veslač...
...svašta...
Kamenje na cesti...stalni spremljevalec....
..izvir življenja in moči....
Sredi ničesar in od nikoder...tunel...gotovo kakšna JNA zapuščina...
...postajalo je vedno bolj pestro...
Ludi Slovenci idu svugdje....
Kljub snegu 24°C...
...v pričakovanju kulinarike...
Za predstavo...polnjena pljeskavica (35dkg.), mešano meso z prilogo (0,5kg.), mučakica, prebranac, za "mestnega otroka" lignji na žaru, 3x šopska solata, Nikšičko veliko, Nikšičko malo, Coca-Cola in Juice...37 EUR-ov...ni malo je pa bilo obilno...
Proga Beograd-Bar...u božji materi....
Tara...
Reke v vsaki "grabi"...
Dan 3.
Malo za "žmahteka"....
...tako...toliko za danes...več pa v prihodnjih dneh...ko mi bo!
). Pot nas je vodila po lokalnih hribčkih v smeri Bjelasice-planine, ki se vzpenja neposredno za Kolašinom. Med potjo videli nekaj lokalnih "raritet", ogljarske kope, ki jih je v tem delu precej, predvsem pa prelepo pokrajino in čudovite poti. Zaradi še precej sneženega stanja smo vedeli, da na vrh Bjelasice ne bo šlo, zato smo si zadali cilj nek manastir (samostan) v višjih predelih.
Ko vidim 4kolke! 
